2. AK: Digitalna identiteta

Udeleževanju na spletu se danes težko izognemo. Ko uporabljamo internetne storitve za sabo puščamo informacijsko sled. Odtod koncept “digitalnega odtisa”, ki zajema čisto vse sledi, ki so vezane na naše delovanje na spletu. Z drugimi besedami, gre za nabor vseh podatkov s katerimi lahko nas kot fizično osebo povežejo ostali udeleženci interneta. V grobem ločimo aktivni del digitalnega odtisa, torej tisto, kar si zavestno želimo deliti s svetom, ter na drugi strani pasivni del, ta je tisti, ki se ga ne zavedamo da ga puščamo. Navezuje se na piškotke (angl. “Cookies”).

Čas v katerem živimo nas neločljivo povezuje z naši digitalno identiteto, praktično do točke, kjer so meje med našo fizično persono in digitalno podobo, ki jo kažemo na spletu prepletene bolj kot kdajkoli prej. Zatorej je še pomembnejše, da se držimo osnovnih smernic in priporočil glede te tematike, kot naprimer:

a) Imejmo močna gesla (več kot 10 znakov, uporaba malih in velikih črk, številk ter posebnih znakov), ki jih periodično spreminjamo. Nimamo enega gesla za vse račune.
b) Pazimo na to, da se po uporabi tujih ali javnih naprav vedno odjavimo.
c) Podatkov, ki zadevajo naše finance ne delimo z nikomer.
d) Izogibamo se sumljivim stranem in ne klikamo na vprašljive povezave.
e) Smo previdni in preudarni pr item, katerim aplikacijam in napravam dovolimo dostop do lokacije, slik in vklopa kamere/mikrofona.
f) Se pred objavo neke vsebine (slike, posnetka, tekstovnega sporočila) večkrat vprašamo ali bi to utegnilo imeti negativne posledice

Ob neupoštevanju teh smernic se redno dogajajo mnoge nevšečnosti, kot naprimer:

-Kraja identitete,
-težka pridobitev zaposlitve zaradi naših predhodnik objavi,
-vrstniški pritisk (tako v šolah kot kasneje na delovnem mestu),
-izsiljevanja,
-vdori v naše naprave
-postanemo lahko tarča spletnih prevar za denarno korist napadalcev.

Zgodbe ljudi, ki kasneje obžalujejo svoje objave namreč niso redke, še več, se celo stopnjujejo. Objava nas morda stane službe, ugleda ali nas celo finančno oškoduje…. S svetom je torej smiselno deliti po mojem mnenju bolj manj kot več – menim, da je bolj koristno poskrbeti za svoj svet izven ekrana, kot pa bogatiti svoje profile na spletnih omrežjih. Danes pa so se mlajše generacije že sprijaznile s tem, da navezujejo stike z drugimi velikokrat preko spleta. Četudi se sliši to kot nek razglašen in izzvenel novodobni trend “vrnitev k naravi in pristnim človeškim stikom” je vse eno nekaj resnice v tem, da tehnološki napredki spreminjajo naravo človeških odnosov. Moj glavni pomislek, ki zadeva porast uporabe in normalizacijo tega novega načina socialnih interakcij, ki se opira na (pretirano) uporabo družbenih omrežji je predvsem v tem, da se izgubi avtentičnost posameznika. Vsak na spletu objavlja bolj ali manj filtrirano verzijo sebe – poskuša se prikazati v pozitivni luči. Seveda povsem intuitivno objavimo najboljšo izmed sedemnajstik slik, ki smo jih zajeli pri pohodu v gore. Pa tudi sicer orodja, ki jih nudijo družbena omrežja (urejanje, spreminjanje, brisanje objav ali komentarjev) to vzpodbujajo.  Tako svetu kažemo nekoliko popačeno sliko sebe, ki je mnogokrat oddaljena od naše realnosti. 

Zavedati se moramo predvsem tega, da pogosto vsebine, ki jih objavimo na internet, ostanejo tam za vedno. Pred vsako objavo se je torej smiselno vprašati ali si želimo, da je to del našega odseva, ki ga kažemo svetu, košček nas, ki ga za vedno pustimo v kolektivnem spominu človeške rase.

Viri:

This work by Blaž Klinec is licensed under CC BY-NC-ND 4.0

(Skupno 7 obiskov, današnjih obiskov 1)

Morda vam bo všeč tudi...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja