Digitalni odtis in digitalna identiteta
S pomočjo digitalne identitete nas ponudniki digitalnih storitev varno identificirajo, preden nam je omogočen dostop do vsebine. Postopek se imenuje avtentikacija (uporabniško ime in geslo, prstni odtis, itd.).
Digitalni odtis pa je pot do podatkov, ki jih pustimo pri uporabi storitev. Poznamo pasivni in aktivni digitalni odtis. Pasivni odtis je tisti, ki nastane brez uporabnikovega sodelovanja, aktivni odtis pa pustimo s tem ko podatke in informacije na splet delimo sami, torej ga namerno puščamo.
Nobena spletna stran ne omogoča popolne zasebnosti. Že ko brskamo po spletu, puščamo sledi hkrati pa je veliko spletnih strani, ki spodbujajo uporabnika, da razkrije čim več podatkov o sebi. Velikokrat spletne strani od nas iščejo podatke, ne podajo pa, s kakšnim namenom bodo podatke uporabljali. Osebni podatki pa se zbirajo tudi s “piškotki” oz. “cookies”.
Danes pa na splet tudi prostovoljno objavljamo informacije (slike, videe,…). Slike, ki pa so enkrat pristale na spletu, ostanejo na spletu. Lahko jih vidi kdorkoli, še veliko let po objavi.
Refleksija:
Ljudje se ne zavedamo nevarnosti, če kakšna informacija, ki ni za splet, pristane prav tam. Ljudje več nimamo svoje zasebnosti, največkrat pa zato, ker sami tako hočemo. Vsakodnevno objavljamo slike, lokacije na katerih se nahajamo, videe ipd. Tudi današnji otroci se ne zavedajo, katera informacija je za objavo na spletu in katera ne. Nekako je normalno, da je tako, saj že mlade družine svoje malčke neprestano slikajo in snemajo potem pa ponosno objavijo, tega pa se potem navadijo tudi otroci.
Mnogi ljudje se ne zavedajo spletnih “piškotkov”. Že sebe sem velikokrat zalotila, ko hitro stisnem tisti “Sprejmi”, da čimprej preberem spletno vsebino, potem pa se le zavem pomembnosti tega in preberem, čemu bodo služili moji podatki.
Že kot učitelji, bodoči starši, prijatelji moramo ljudi, ki se ne zavedajo kako pomembna je zasebnost, opozarjati, jim svetovati glede zaščite svojih podatkov. Otroci veliko časa preživijo v šoli, zato jih kot učitelji nekajkrat spomnimo na to, da vsaka stvar ki je na spletu, ostane na spletu za zmeraj. Starši naj svoje otroke vsakodnevno spomnijo, ali pa jim preberejo kakšen članek, ki opisuje zlorabo podatkov na spletu.
Viri:
