Refleksija na osnovnošolsko računalništvo v Sloveniji
Predmet računalništvo je v osnovnih šolah v zelo slabem položaju. Srečamo ga v obliki neobveznega izbirnega predmeta v drugem triletju (4., 5. in 6. razred) in kot obvezni izbirni predmet v tretjem triletju (7. – 9. razreda).
Ravno zaradi te izbirnosti, lahko pride do tega, da se predmet lahko ne izvaja. Zaradi manjšega vpisa v ta predmet, lahko pride do tega, da mora učitelj, ki poučuje računalništvo izvajati pouk v heterogenih skupinah (več razredov skupaj; na primer 4., 5. in 6. razred) kar mu še dodatno oteži delo. Poučevati računalništvo v heterogenih skupinah in narediti ure zanimive in interaktivne za vse učence je zelo velik izziv, lahko bi rekli prevelik. Če se pouk izvaja v heterogenih skupinah, lahko tudi vpliva na interes učencev in leto kasneje tudi na ponovni vpis v predmet.
Pri poučevanju računalništva pa je pomemben tudi razvoj računalniškega mišljenja. Računalniško mišljenje je proces reševanja problemov, ki vključuje formuliranje problemov tako, da omogoča uporabo računalnika in drugih orodij za njihovo reševanje, vključuje tudi logično organiziranje in analiziranje podatkov, predstavitev podatkov preko abstrakcij (modeli, simulacije), avtomatiziranje rešitev s pomočjo algoritmičnega razmišljanja (zaporedje urejenih korakov), prepoznavanje, analiziranje in izvajanje možnih rešitev s ciljem doseganja najbolj učinkovite kombinacije korakov in virov ter posploševanje in prenašanje procesa reševanja problemov na različne probleme.
Učitelji seveda lahko razvijajo računalniško mišljenje. V ospredju računalniškega mišljenja so veščine algoritmičnega in logičnega razmišljanja, abstraktnega razmišljanja, posploševanja, dekompozicije in evalvacije. Temelji pa predvsem na konceptih algoritmičnega razmišljanja, vrednotenja, dekompozicije, abstrakcije in generalizacije. Računalniško mišljenje spodbuja tudi pozornost do podrobnosti in natančnosti. Različne veščine računalniškega mišljenja lahko razvijamo s programiranjem.
Z razvojem lahko začnejo že pri razrednem pouku z medpredmetnim povezovanjem na primer pri predmetu spoznavanje okolja lahko obravnavamo problem, kako gojiti rastline. Razvoj nadaljujemo v drugem triletju s kreativnim ustvarjanjem iger in zgodb v Scratchu ter uporabo izobraževalnih robotkov. Učenci predvsem zbirajo podatke, razumejo algoritme in podprograme. Na predmetni stopnji pa razumejo dekompozicijo. Skozi osnovno šolo učenci oblikujejo računalniško mišljenje z logičnim sklepanjem ter algoritmi. Problemske naloge učenci rešujejo tudi na tekmovanju Bober. Seveda pa se računalniško mišljenje razvija tudi z različnimi projekti pri drugih predmetih, pri katerih rešijo neko težavo oziroma avtomatizirajo neko rešitev preko algoritmičnega mišljenja.
Večina učiteljev, ki poučuje računalništvo ima osnovno izobrazbo iz drugega predmetnega področja, ki pa ni ustrezna za poučevanje računalništva in informatike. Velika večina teh učiteljev poučuje tudi druge predmete in so opravili doizobraževanje in sedaj imajo pogoje za poučevanje računalništva in informatike. Druga skupina učiteljev, ki je manjša, pa ima računalništvo kot temeljno izobrazbo. Tako ima velika večina učiteljev, ki poučuje računalništvo ustrezno izobrazbo. Menim, da so učitelji računalništva, ki imajo kot temeljno izobrazbo računalništvo bolj primerni za poučevanje računalništva in informatike.
Seveda pa šole potrebujejo tudi računalnikarje (ROID) in večina šol jih tudi ima, nekatere tudi več. Po temeljni izobrazbi prevladajo ponovno profesorji iz drugega področja, nato jim sledijo predmetni profesorji, nato šele profesorji računalništva/ informatike z matematiko. V zelo majhni meri so računalnikarji tudi študenti.
Vsekakor, da bomo zares vkorakali v 21. stoletje, so potrebne spremembe na področju računalništva v šolskem sistemu. Le tako se bomo lahko približali državam kot so Češka, Slovaška, Poljska, Anglija in drugim državam v Evropi. Življenja kot so ga poznali naši starši ni več. S hitrim napredkom tehnologije in digitalizacije družbe se je življenje zelo hitro spremenilo. Osnovne izdelke nakupujemo preko spleta, prav tako najamemo avtomobil in filme z različnimi aplikacijami, tudi hoteli so se spremenili, saj nekateri delujejo avtomatizirano brez človeka. V različnih skladiščih delujejo roboti, ki prenašajo različen tovor. Najdemo jih tako v skladiščih trgovcev kot v tovarnah avtomobilov. Digitalizacija je povsem spremenila svet. Sedaj pa se vprašamo: »Smo se spremenili tudi mi? Lahko dohajamo tehnologijo in jo kreativno in kritično uporabljamo? Ali ona uporablja nas?«
Seveda je tu veliko vprašanj in pomislekov, vendar nazaj ne gre. Torej se moramo naučiti živeti v tem novem svetu. V tem novem svetu brez računalnika žal ne gre. Računalnike uporabljajo tako znanstveniki pri fiziki na primer za izračun Higgsovega bozona, kot znanstveniki s področja medicine pri razvoju cepiv. Znanstveniki iz različnih področji uporabljajo računalnike tudi za različne modele in simulacije. Pa ne samo znanstveniki, tudi učenci so uporabniki računalnikov.
Z vsemi temi spremembami menim, da bi moral predmet računalništvo postati obvezni predmet v drugem in tretjem triletju. V prvem triletju pa bi moral računalnikar pomagati učitelju razrednega pouka pri vpeljevanju računalniških tem kot je računalniško mišljenje. Potrebno je posodobiti učni načrt za predmet računalništvo. Obravnavanje urejanja besedil v tretjem triletju se mi ne zdi smiselno, saj se učenci s tem spoznajo že prej. V drugem triletju se mi zdi smiselno učiti programiranje z delčki (Scratch) in računalništvo brez računalnika. Na koncu drugega triletja (6. razred) pa menim, da je smiselno vpeljati fizično računalništvo z na primer arduinom ali microbitom. V tretjem triletju pa menim, da je smiselno vpeljati tudi programski jezik Python.
Da bi lahko bil predmet računalništvo kakovostno izveden predmet, potrebujemo več učiteljev računalništva, zato menim, da bi finančna podpora države tu pripomogla. Vsekakor pa podporo potrebujejo tudi šole, tako z nakupom kot z vzdrževanjem računalnikov ter drugih pripomočkov, ki bi omogočali poučevanje računalništva. Vsekakor se moramo usmeriti, da vpeljemo računalništvo tako, da bomo ustvarili graditelje tehnologij, da gradimo način razmišljanja in ne ustvarjamo samo potrošnikov. Seveda je pri poučevanju računalništva pomembno računalniško opismenjevanje in spretnosti uporabe tehnologij, vendar menim, da so predvsem pomembne temeljne vsebine računalništva in informatike.
