Digitalni odtis in identiteta učenca – kakšna pa je pri tem vloga učitelja in starša?
Dandanes smo skoraj že vsi uporabniki kakšnega družabnega omrežje, kjer preko spleta delimo ogromno osebnih podatkov. Ostalim ponudimo možnost, da izvejo kje se nahajamo, kaj počnemo, kaj nas veseli, lahko pa tudi izdamo kje živimo, koliko smo stari in še veliko drugega. Če nismo pazljivi, lahko te podatke izve popolni neznanec in to tudi izkoristi, tako pa pride do raznovrstnih zlorab. Na internetu so ljudje, ki izkoriščajo marsikatere podatke sebi v prid. S tem ko objavljamo na spletu, za seboj puščamo svoje informacije, ki so dostopne vsem. Tako izgubimo delček svoje zasebnosti in dopolnimo svoj digitalni odtis, ki je nekakšna pot do podatkov, ki jih puščamo za seboj (namerno ali pa nenamerno). Največkrat se to zgodi ravno pri ustvarjanju uporabniških profilov na družbenih omrežjih, pri tem pa moramo biti pozorni, da ne objavimo svojih osebnih podatkov, kot so naslov, telefonska številka, številka bančne kartice… Zelo pomembno je tudi, da svoje profile skrbno zaščitimo z zelo močnimi gesli, preko katerih bomo preprečili vdor v našo zasebnost. Pred vsako objavo na spletu moramo dobro premisliti, kako bo le-ta vplivala na druge ljudi, ki jo bodo prebrali oziroma videli, predvsem pa kako bo vplivala na našo prihodnost. Objave lahko v prihodnosti vplivajo na zaposlitev, kljub temu, da je lahko vsebina že izbrisana, ne moremo vedeti koliko ljudi si je to objavo že shranilo, ali jo mogoče celo delilo naprej drugim. Predvsem je zelo pomembno, da smo pozorni koga vključimo v objavo, saj lahko to storimo samo v primeru privolitve osebe, ki je vključena. Za svojo identiteto nismo krivi samo mi, ampak tudi drugi, ko objavljajo kakšne informacije o nas in s tem gradijo našo digitalno identiteto. Večina staršev želi, da drugi vidijo, kako uspešni so njihovi otroci. Žal pa ti ne dajo privolitve, saj so še premajhni in starši kar tako objavijo video ali sliko, zaradi katere se lahko njihovi otroci sramujejo, ko so starejši. S tem objavljanjem, morda že brez zavedanja, ustvarjamo otrokov digitalni odtis. Zato moramo stopiti v svetovni splet z glavo in se zavedati, da z vsako objavo (naj bo to slika, video ali samo neko besedilo) puščamo sledi na spletu.
Vesela sem, da sem rojena še v prejšnjem tisočletju 😉 , kajti tako smo se kot majhni otroci igrali zunaj in nismo imeli vsak svojega telefona in računalnika. Tudi ko sem v OŠ dobila svoj telefon, je bil seveda še na tipke in nikakor ne nov (prvi je bil od očetovega prijatelja). Šele kasneje smo shranjevali slike na računalnik, do takrat pa so bili fotoaparati, ki so vsebovali trakove, na katerih so bile potem naše fotografije in smo jih nesli razviti. Tako smo imeli fotografije v fizični obliki in lepo pospravljene v albumih, ki jih še danes najdem v hiši in se ob njih prav nasmejim. V prvi polovici obiskovanja OŠ se nam kot majhnim otrokom še ni sanjalo o tako imenovanem Wi-Fi-ju, kaj šele da bi imeli družabna omrežja na telefonu. Do družabnih omrežij smo prišli samo preko računalnika. Delo staršev pa je bilo, da nas nadzorujejo, da ne počnemo ravno vseh neumnosti. Seveda so nam v veliki meri zaupali, vendar pa smo morali biti tudi mi odgovorni. Popolnoma se strinjam, da mora na začetku vsak posameznik poskrbeti za svojo digitalno identiteto, hkrati pa se zavedati, da ne oškoduje drugih (na primer z objavljanjem fotografij brez dovoljenja drugih na sliki). Starši in učitelji nam morajo biti predvsem v zgled, kajti veliko otrok bo “pogooglalo” svoje učitelje oziroma profesorje. Če bodo otroci videli, da tudi njihovi učitelji/profesorji vse povprek objavljajo si bodo morda mislili, da to ni tako nevarno. Starši in učitelji pa morajo tudi opozarjati na nevarnosti, vendar ne s strogimi in očitnimi prepovedi, vendar na bolj pogovorni način. Po drugi strani pa nam morajo biti v oporo, tolažbo in pametno rešitev, če otroci slučajno zabredejo pregloboko in se znajdejo v težavah. Spomnim se, da smo imeli enkrat v OŠ namesto ene ure pogovor o družabnih omrežjih (prišel je nek zunanji izvajalec) in menim, da se mora to še naprej izvajati, da ozavestimo otroke. Tudi šolski računalniki morajo biti dobro zaščiteni s požarnim zidom in protivirusnim programom, hkrati pa dostopni samo ob prisotnosti učitelja. Na ta način lahko vsaj malo pripomoremo k večji varnosti naših otrok.
Uporabne povezave:
