Digitalni odtis in digitalna identiteta
Digitalni odtis predstavlja pot do podatkov, ki jih pustimo z uporabo digitalnih storitev. Ločimo pasivnega in aktivnega. Pasivni digitalni odtis nastane, ko se zbirajo podatki o uporabniku spleta brez njegovega sodelovanja, aktivnega pa puščamo sami, z osebnimi podatki in informacijami, ki jih delimo na spletu.
Učenec mora pri objavljanju na spletu predvsem paziti na to, da je pri ravnanju s svojimi podatki na družabnih omrežjih in na spletu previden – ne objavlja osebnih podatkov (telefonska št., e-naslov, domač naslov ali naslov šole). Dobro je, da premisli, kako bodo drugi sprejeli določeno fotografijo, preden jo objavi, pazi na komentarje na forumih, omrežjih, saj te tudi odražajo in gradijo njegovo digitalno identiteto in tudi skrbno prebere navodila, funkcije in pogoje uporabe družabnega omrežja, ki ga uporablja in nastavi profil čimbolj zaseben.
Naloga staršev je predvsem, da skupaj s svojimi otroki raziskujejo internet in pustijo, da jih tudi oni naučijo česa o novih tehnologijah. Določiti morajo koliko časa na dan oziroma teden lahko otroci na internetu oz. z mobilno napravo. Prepoved uporabe spleta naj ne bo kazen in naj se pogovorijo, kaj bodo otroci iskali na internetu. Otroku morajo povedati, da naj na internetu ne objavljajo svojega naslova, telefonske številke, naslova elektronske pošte, šole, ki jo obiskujejo, in drugih osebnih informacij. Otroke morajo učiti, da ni nujno, da vse, kar preberejo ali vidijo na internetu, tudi drži. Spodbujajte jih, naj vas, če niso prepričani, vprašajo in preverijo še druge vire.
Naloge učiteljev so, da se potrudijo in uporabljajo trenutno najnovejšo tehniko komunikacije in najpopularnejšo tudi pri pouku. Pridobiti osnovno znanje uporabe interneta in mobilnih naprav, saj bodo tako lažje ocenili potencialna tveganja. V otrokov šolski vsakdan morajo poskušati dodati internet in otroke spodbujati k upoštevanju t.i. spletne etike, pravil lepega vedenja na internetu oz. pri uporabi mobilnih naprav. Seveda morajo tudi postaviti pravila uporabe interneta za učence in spodbujati pri tem še mnenja samih učencev, en kriterij pa je tudi starost otrok. Predstaviti morajo tudi tveganja uporabe, sploh posredovanja osebnih podatkov v aplikacijah na internetu. Če šola ima sisteme za filtriranje vsebin morajo vseeno učencem razložiti tudi nekaj o nezanesljivih virih in kako se jih ogibati.
Po mojem mnenju moramo zelo paziti, kaj objavljan+mo na internet in katere osebne podatke delimo oziroma posredujemo aplikacijam, saj ni nujno, da so zaščitene oziroma jih lahko uporabijo tudi v slabe namene. Vsake neprimerne slike pa lahko vidijo potem tudi naši bodoči zaposlovalci in takrat jim ni smesno, če je o nas na interneti neka slika pijanske norčije ali česa podobnega. Učitelji in starši morajo predvsem poskrbeti, da so otroci ozaveščeni o nevarnosti na spletu, česa ne smejo deliti, kako se jim izogniti in prepoznati. Treba jih je naučiti uporabljati tehnologijo njim v prid in preprečiti škodo in zaščito.
