Nemški kurikulum v primerjavi s slovenskim

Da bi si lažje predstavljali poučevanje in učenje računalništva v Nemčiji, je najbolje najprej predstaviti ureditev Nemčije. Nemčija se upravno deli na 16 zveznih dežel. Vsaka zvezna dežela ima svoj šolski sistem, s tem pa se v vsaki razlikujejo tudi kurikulumi. Vendar za ves nemški šolski sistem velja neka podobna shema. Od 2. do 5. leta otroci obiskujejo vrtec, nato s 5. letom starosti začnejo obiskovati osnovno šolo, ki traja  od 1. do 4. razreda (izjema Berlin do 6. razreda). Nato sledi nižja sekundarna stopnja (glavna šola, realka, gimnazija, skupna šola), ki traja od 5. do 11. razreda (od 10. do 16. leta starosti). Sledi višja sekundarna stopnja (strokovne gimnazije, poklice šole, strokovne šole). Zaključijo se z maturo ali z zaključnim izpitom. Na koncu sledijo univerze, višje, ter visoke šole.

Zelo grobe okvirje šolskih sistemov pripravi državno ministrstvo za šolstvo, vendar pa ima vsaka izmed 16 zveznih dežel pravico do spreminjanja le-teh. Ne samo, da imajo veliko avtonomijo pri prilagajanju in urejanju šolskih programov, prav tako imajo pravico do lastnih kriterijev ocenjevanja. Vse dežele imajo skupno le, kdaj naj se šolsko leto prične, kdaj naj se zaključi, ipd. Iz tega razloga je posploševanje kurikuluma, glede na nemški šolski sistem, praktično nemogoče.

V Nemčiji le 51,2% šol ponuja računalništvo kot ločen predmet, kar 70% pa kombinira računalništvo z drugimi predmeti.  Na prvi stopnji računalništvo ni obvezno, vendar se vse večkrat ponuja kot dodaten predmet. Žal je v Nemčiji velik problem razmah med računalništvom in informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami. IKT-ja je ogromno, računalništva pa precej manj. Gimnazijski programi na drugi stopnji bi naj imeli od leta 2000 dalje obvezen predmet računalništvo, vendar je tu spet vprašanje, v kateri zvezni deželi. Takrat je postal problem pomanjkanje izobraženih učiteljev. Računalništvo je
bilo, in najbrž še vedno je, nepriljubljen predmet poučevanja, saj je z njim prišlo veliko drugih zadolžitev (vzdrževanje šolskih omrežij, vloga administratorja…), torej učitelj računalništva v Nemčiji opravlja nalogo ROID-a, tako kot pri nas. Leta 2008 so imele le 3 zvezne države, na začetku druge stopnje, obvezno računalništvo .
Leta 2000 je bil objavljen „Standard za poučevanje računalništva na 2.stopnji“, ki ga je pripravilo Nemško združenje informatikov (German Informatics Society). Ta standard ni le vplival na spremembe učnih načrtov na drugi stopnji, temveč tudi na spreminjanje priporočil za prvo stopnjo. Vključeval je sledeče teme za poučevanje: modeliranje, končni avtomati, algoritmično modeliranje, funkcionalno modeliranje, programski jeziki, interakcija računalnik-človek, izračunljivost, učinkovitost, družbena odgovornost, zasebnost, varnost, računalniške arhitekture.

Podobno kot pri nas tudi v Nemčiji računalništvo v osnovnih šolah ni obvezno. V času našega 3. triletja se pri njih že začne izobraževanje na 2. stopnji. Pri nas takrat računalništvo še vedno ni obvezno (možnost obveznega izbirnega predmeta), postane pa obvezna informatika v srednjih šolah. Pri njih je na 2. stopnji v veliki večini obvezen predmet informatike – torej enako kot pri nas.

Pri prebiranju literature, kakšen naj bi bil nemški kurikulum za poučevanje računalništva, sem bila navdušena. Veliko programiranja, makro programiranja, spoznavanje programske opreme, internet, varnost, spoznavanje grafike,  urejanje besedil in seveda nadgradnja itd. Ko pa sem zasledila, da ima vsaka zvezna država svoja pravila in kurikulum, sem nekako že vedela, da od računalništva tam- če se smem tako izraziti- ni prav nič! Tudi po pogovoru z znanko iz Nemčije, mi je bilo jasno, da računalništva ne jemljejo prav resno. Sama mi je potrdila, da je računalništvo izbrala kot izbirni predmet zaradi “ne delanja ničesar”. Pravi, da je vse odvisno od učitelja, koliko se posveti poučevanju, ali ima sploh voljo, da računalništvo predstavi tako, da ga učenec vzljubi, ga začne razumeti in tako tudi razmišljati. Torej, moje mnenje je, da je za poučevanje računalništva primeren učitelj računalničar, saj je svoje znanje o stroki izučil in bi lažje pritegnil učenčevo pozornost glede predmeta.

Kako pa je pri nas?
Vprašanje, ki si ga velikokrat postavim. Vem kako je bilo, ko sem osnovno šolo obiskovala sama. Pri računalništvu smo se učili urejanja besedil, igrali smo igrice; ko smo se lotili spletne strani, smo v osnovi stran imeli s sošolci enako, sami smo vstavili le besedilo. Če sem iskrena, so nas v osnovni šoli, na področju računalništva, imeli za nesposobne oz. “premajhne” za kakšno resnejšo stvar.  Naš kurikulum je dobro zasnovan, seveda bi lahko kaj tudi dodali, nekaj pa odvzeli. Spet sem malo povprašala okoli in od znanca, ki obiskuje 8. razred osnovne šole izvedela, da obiskuje obvezni predmet računalništvo. V upanju, da učenec z veseljem obiskuje predmet, sem izvedela ravno nasprotno. Pravi, da se že celo leto pri predmetu učijo urejanja besedil v Wordu, ter uporabe PowerPoint-a. Pravi, da se naslednje leto (v 9. razredu), računalništva najraje ne bi udeležil, saj se mu zdi, da se tega lahko nauči tudi sam doma.
In spet sem bila razočarana, saj bi otroke lahko naučili veliko drugih stvari na področju računalništva, pri tem pa bi se še zabavali. Vendar vseeno pa razmišljam: “Želim si, da ko/če bom poučevala računalništvo, nekoga navdušim nad predmetom, mu razširim pogled na računalništvo, da učenec vidi računalništvo kot nekaj zanimivega, in ne kot Word, PowerPoint in podobno.”

Čeprav se mi zdi, da je slovenski kurikulum dobro zasnovan (podoben nemškemu), se veliko stvari pri pouku sploh ne dotaknejo. V slovensko šolstvo bi, pri poučevanju računalništva, dodala veliko stvari, ki ga ima tudi nemški kurikulum: več programiranja, robotskega programiranja; manj urejanja besedil; veliko več bi se morali posvečati varnosti na spletu.
V obeh državah pa pogrešam nekaj več o varnosti na internetu, saj se današnji otroci veliko več “družijo” na spletu, kot sem se jaz in moja generacija. Otrokom bi bilo potrebno predstaviti tudi zaščitenost slik, literature,… Se mi zdi, da se danes, ne samo otroci temveč tudi odrasli, slabo zavedamo kaj pomeni, če je neka stvar zaščitena.

Glede na to, da se računalništvo kar hitro spreminja, bi se morali tudi kurikulumi hitreje prilagajati spremembam. To pa verjamem, da je malo težje. Vseeno pa mi je žal, da je današnja mlajša populacija na področju računalništva “podhranjena”. Zasledila sem informacijo, da so slovenski otroci s svojimi tujimi vrstniki primerljivi (v računalništvu) do 6. razreda osnovne šole, na tekmovanjih v srednji šoli pa so Slovenci v svetovnem merilu nekje v zadnjih dveh petinah. Če omenim še univerzitetno raven, pa se na svetovno olimpijado ni uvrstil še nihče (članek 2017).

Moje mnenje je, da otroke v osnovni šoli, pri računalništvu malo “podcenjujejo”. Želim si, da bi jih malo bolj motivirali za “računalniško razmišljanje” in jim pokazali zanimivo stran računalništva.