PROGRAMIRANJE V OŠ (Coding)

Kodiranje (Coding) je vrsta računalniškega programiranja, ki približno ali natančno predstavlja kaj se zgodi na najnižji (strojni) ravni. Vendar, ko večina ljudi govori o kodiranju, po navadi mislijo nekaj višjega, bolj razumljivo raven, ki bi lahko bila katerakoli od programskih jezikov (Java, C + + ali PHP).

16 držav Evropske unije že integrira kodiranje v kurikulum na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni: Avstrija, Bolgarija, Češka, Danska, Estonija, Francija, Madžarska, Irska, Izrael, Litva, Malta, Španija, Poljska, Portugalska, Slovaška in Združeno kraljestvo (Anglija). Finska in Belgijska regija Flandrija nameravata kodiranje vključiti v kurikulum, medtem, ko Belgijska regija Valonija, Nizozemska in Norveška niso vključile kodiranja in trenutno nimajo načrtov. Norveška se je odločila uvesti kodiranje samo kot izbirni predmet v nižjih srednjih šolah, kot del predmeta »Tehnologija v praksi«, matematike in naravoslovja.

Večina držav, ki že vključujejo kodiranje v kurikulum, so to naredile na nacionalni ravni (na Irskem, v Estoniji, Litvi in ​​na Slovaškem tudi na šolski ravni). V Češki republiki kodiranje vključujejo le na šolski ravni (odvisno od šole), toda integracija na nacionalni ravni je načrtovana. Španija integrira programiranje na nacionalni in regionalni ravni. Finska naj bi kodiranje vključila v kurikulum na vseh treh ravneh.

Izrael je kodiranje prvič vključil v kurikulum že leta 1976. Litva in Poljska sta obravnavali kodiranje kot del predmetov informatike ali računalništva v sredini 80-ih, sledita Slovaška in Madžarska v začetku 90. let.

Kodiranje je v glavnem integrirano na sekundarni ravni (13 držav), vse bolj pa tudi v osnovnem izobraževanju, v več kot polovici držav pa tudi na višji srednji šoli v splošnem izobraževanju. Osem od teh držav ima oziroma nameravajo vključiti kodiranje v višje sekundarne stopnje ravni poklicnega izobraževanja. Več držav že integrira (Estonija, Francija, Izrael, Španija, Slovaška, Velika Britanija (Anglija)), nekatere pa se bodo vključile (Belgija Flandrija, Finska, Poljska, Portugalska) k integraciji kodiranja na primarni ravni. Estonija, Izrael in Slovaška vključujejo kodiranje na vseh ravneh šolskega izobraževanja. Na Poljskem se je sprejel nov kurikulum o informatiki (računalništvu) (sprejet leta 2016), ki je nadomestil obstoječe računalniške dejavnosti in informatiko predmetov s strogimi učnimi računalniškimi znanji, vključno s programiranjem na vseh ravneh šole K-12.

V sedmih državah (Bolgarija, Češka, Danska, Portugalska, Slovaška, Španija, Velika Britanija (Anglija)) je kodiranje obvezno za določene ravni izobraževanja in predvsem del računalniškega tečaja. Na Danskem je enostavno vedenje o kodiranju obvezni del fizike, kemije in matematike. V Združenem kraljestvu (Anglija) in Slovaškem je kodiranje obvezni predmet v primarnem izobraževanju. Malta in Poljska načrtujeta, da bo kodiranje obvezno za vse učence, kot “računsko razmišljanje je temeljna spretnost za vse, ne samo računalniških znanstvenikov “. Na Slovaškem je kodiranje integrirano na vseh ravneh šolskega izobraževanja kot obvezni element. Zato se vsi učenci to učijo v celotnem šolskem izobraževanju.

Veliko držav ima vključeno kodiranje v kurikulum kot ločen predmet, ali v sklop IKT tehnologije ali pa kot del drugega predmeta. Vključenost kodiranja je v večini odvisno od regionalnih ali šolskih učnih načrtov v posameznih državah. Bolgarija, Madžarska, Slovaška in Poljska imata kodiranje vključen kot ločen predmet – informatika. Prav tako Avstrija, ki ga vključuje v razvoj programske opreme, Malta v računalniške študije, Izrael in Anglija pa v računalništvo. Irska pa je ena izmed redkih držav, ki ima kodiranje vključeno v ločen predmet poimenovan kodiranje. Danska, Estonija, Finska, Francija, Irska, Slovaška in Španija v večini kodiranje vključujejo v del drugega predmeta, kot so matematika, fizika, tehnologija, Slovaška pa kot del poklicnih predmetov.

V Sloveniji je računalništvo vključeno v osnovnošolski kurikulum v 2. triletje kot neobvezni izbirni predmet (vsebine so: algoritmi, programi, podatki, reševanje problemov, komunikacije in storitve), ter 3. triletje kot izbirni predmet. Le deset odstotkov generacije si  v 2. triletju izbere računalništvo kot neobvezni predmet.  V gimnaziji je informatika vključena v prvi letnik kot obvezni predmet. V tretji triadi je programiranje vključeno kot dodatna vsebina pri izbirnem predmetu računalništvo pri vsebinah urejanje besedil, računalniška omrežja in multimedija.

Pri večini omenjenih držav se učenci s kodiranjem naučijo algoritmičnega mišljenja, algoritmov, ustvarjalnosti, reševanja problemov, osnov operacijskih sistemov, programskih jezikov (Java, C#,..), upoštevanje zakonov in varnostnih načel in predpisov.  Slovenija ima programiranje le kot dodatno vsebino pri računalništvu, kjer naj bi se učenci naučili izdelati računalniški program in risati diagram poteka za problem z odločitvijo. Veliko držav ima tako kot Slovenija vsebine – računalniška omrežja, razvoj socialnih kompetenc (Poljska) in multimedija (Izrael). 

Glede na sedanji kurikulum v Sloveniji bi zagotovo vključila predmet računalništva kot obvezni predmet vsaj v tretjem triletju osnovne šole. Zdi se mi pomembno, da se vsi učenci v tem starostnem obdobju izobrazijo v temeljnih znanjih računalništva, zaradi projektnih nalog in predstavitev, ki jih izdelujejo tudi pri drugih predmetih. Že v drugem triletju bi bilo smiselno vključiti tudi računalništvo brez računalnika (vidra) in podobne igre, s katerimi bi spodbudili razmišljanje o uporabnosti računalništva pri učencih, ki jih sicer zanima bolj zabavna plat računalništva, ali jih računalništvo sploh ne zanima. Računalništvo samo po sebi, je postalo vsaj tako pomembno kot katera koli druga veda, hkrati pa je vpeto v večino drugih znanosti, tako naravoslovnih kot družboslovnih.

Značilnost računalništva je, da se zelo hitro spreminja (glede na ostale vede), zato je še toliko bolj pomembno, da se učenci že od malih nog spoznavajo z najpomembnejšimi prednostmi uporabe računalništva, kot tudi z njegovimi pastmi (npr. varnost), saj morda tudi nekateri starši sami niso tako poučeni in otrokom ne znajo ustrezno pomagati ali jih opozarjati.

Ključno vlogo pri teh osnovnih korakih otrok v svet računalništva tako dobivajo učitelji računalništva, ki so usposobljeni po strokovnih vsebinah in kurikulumu, kar jih bistveno razlikuje od računalniških inženirjev. Učitelji računalništva so po svojem poslanstvu enakovredni ostalim učiteljem, vendar so na marsikateri šoli še vedno dodatno v vlogi računalniških tehnikov ali sistemskih inženirjev in pokrivajo vse z računalništvom povezane tehnične probleme.