Nemški kurikulum

Nemški kurikulum je v grobem določen s strani države, vendar lahko vsaka izmed 16-tih zveznih držav prilagodi učni načrt, zato je težko točno doreči, kakšna je vloga in oblika poučevanja računalništva v Nemčiji.

Za razumevanje nemškega kurikuluma je potrebno razumeti, kako deluje nemški šolski sistem. Otroci od 2. do 5. leta obiskujejo vrtec, nato pa gredo v osnovno šolo, ki je primarna stopnja njihovega izobraževanja. V petem razredu vstopijo v prvo sekundarno stopnjo, kamor sodijo glavna šola, realka, gimnazija in skupna šola. V glavnih šolah učenci pridobijo poklicno izobrazbo s pomočjo dualnega sistema, pri čemer teoretična spoznanja podkrepijo s praktičnim usposabljanjem. Realke so namenjene učencem s povprečnim učnim uspehom in prav tako vključujejo nekaj praktičnega znanja, skupna šola pa razdeli učence v razrede po sposobnostih.  Gimnazija je najzahtevnejši program srednje šole in po opravljeni maturi, katero morajo dijaki opravljati na koncu gimnazije, se lahko vpišejo na univerzo. Na drugi sekundarni stopnji se učenci vpišejo v strokovne šole, poklicne šole in strokovne gimnazije, zaključijo pa se z maturo ali zaključnim izpitom. Terciarna stopnja izobraževanja pa so višje in visoke šole ter pa univerze.

Kot sem že omenila, je učni načrt prilagojen s strani vsake zvezne države posebej, zato je tudi kurikulum računalništva bolj ali manj nedorečen. Na prvi stopnji izobraževanja je računalništvo na šolah ponujen ali kot izbirni predmet, ali kot krožek, povsod pa je del medpredmetnega povezovanja. Predmet informatika je prisoten na večini smeri druge stopnje, običajno le ta ni obvezen, v gimnazijah pa naj bi bil ta predmet obvezen od leta 2015, vendar pa se zaradi pomanjkanja učiteljev računalništva predmet še vedno ne izvaja v vseh zveznih državah kot del obveznega kurikuluma. Glavni razlog v pomanjkanju učiteljev je vloga računalničarja na šoli kot jo mi poznamo pod kratico ROID – računalničar, organizator informacijskih dejavnosti, ki skrbi za delovanje informacijsko-komunikacijskih tehnologij na šoli in se manj ukvarja z dejanskim poučevanjem.

Čeprav je točni učni načrt v Nemčiji težko določiti, ga lahko na grobo razvrstimo po razredih. V petem razredu se učenci spoznajo s sestavnimi deli računalnika, z uporabniškimi vmesniki kot so Microsoft Office, Windows in Slikarjem, z internetno mrežo, igrami, varno zaščito pred virusi, srečajo pa se tudi z osnovami programiranja. Večji poudarek je na uporabi naučenega znanja v projektnih nalogah in pa uporabi računalnika pri drugih predmetih. V šestem razredu se naučijo razlike med strojno in programsko opremo, uporabljajo napredne funkcije za obdelavo besedil, pri programiranju pa obravnavajo rekurzijo in globalne ter lokalne spremenljivke. Nadgrajujejo znanje iz prejšnjih let, veliko pa je še vedno medpredmetnega povezovanja. V sedmem razredu ponovno nadgradijo svoje znanje, poleg tega pa se naučijo tudi izdelave spletnih strani, robotskega programiranja, zank in kazalcev, v osmem razredu pa se naučijo še objektnega in makro programiranja.

Na prvi pogled sta si nemški in slovenski kurikulum precej različna, vendar pa sta v mnogih pogledih zelo podobna. Četudi naj bi bil v Nemčiji predmet informatika na drugi stopnji sekundarnega izobraževanja obvezni predmet, se ta v večini zveznih držav ne izvaja po programu zaradi pomanjkanja učiteljev. Menim, da če bi računalništvo postalo obvezni predmet tudi v Sloveniji, kar si vsi bodoči učitelji želimo, bi enaka težava nastala tudi pri nas, kjer računalništvo v večini poučujejo knjižničarji ali učitelji drugih predmetov, kateri potrebujejo dodatno število ur, kar pa privede do slabše kvalitete poučevanja predmeta.

Tudi nemški učni načrt je bolje zasnovan kot pa slovenski. Če bi se slovenski učni načrt spremenil, bi najprej mogli zelo zmanjšati vsebine o urejanju besedil, saj dandanes otroci po večini že znajo pisati besedila v Word-u in izdelovati predstavitve v Powerpoint-u, kajti Office-ove programe uporabljajo že pri drugih predmetih v sklopu prezentacij in seminarskih nalog, lahko bi le nadgradili njihovo znanje, menim pa, da je posvečanje celega šolskega leta tej temi izguba časa. Namesto tega bi se lahko naučili osnov programiranja, izdelave spletnih strani, nekaj o internetni mreži in pa sestavnih delov računalnika, tako kot to počnejo v Nemčiji. Vpeljala bi več medpredmetnega povezovanja, kajti lahko bi se urejanje besedil obravnavalo v sklopu slovenščine, kjer po mojem mnenju ta znanja najbolj potrebujejo.

Samo poučevanje računalništva bi se lahko začelo že na razredni stopnji, v drugi triadi, kjer bi se učenci učili računalniškega razmišljanja, algoritmov in tudi že blokovnega programiranja, za njih pa bi bila zelo primerna tudi Vidra, saj bi preko različnih aktivnosti spoznali pomen različnih pojmov v računalništvu, za katere jaz nisem niti slišala do prvih predavanj na naši fakulteti. V času, kjer so računalniki praktično del našega vsakdana, se mi zdi pomembno, da otroci izvejo čim več uporabnih stvari, ki jih tehnologija omogoča, katere jim bodo prišle prav v nadaljnjem življenju. Res je, da učenci že znajo sami poiskati informacije na spletu, za katere se zanimajo, vendar morajo razumeti, da so nekatere informacije lahko tudi lažne, zato bi jaz v učni načrt dodala tudi več osveščanja o varnosti na spletu, o avtorski zaščiti del in licencah.

Najbolj pomembno se mi zdi, da se računalniški kurikulum v Sloveniji spremeni oziroma posodobi, kajti učenci si želijo zanimivih ur računalništva, na katerih bodo izvedeli več o temi, ki jih zanima, oziroma želijo biti več kot sami običajni uporabniki računalnika, vendar imajo zaradi zastarelega učnega načrta učitelji težavo pri pridobivanju učencev k izbirnemu predmetu, katerih vsebine trenutnega učnega načrta predmeta ne zanima. Računalništvo je tako obširna in hitro rastoča znanost, da bi bilo mogoče smiselno prilagajati učni načrt vsake nekaj let, saj so vsebine, ki so bile nam nove, današnjim učencem samoumevne, dodali pa bi lahko še marsikaj, kar 10 let nazaj recimo niti še ni obstajalo.

Zelo pomembno se mi zdi tudi, da se za poučevanje zaposli učitelje računalništva. Zanimivo se mi zdi, da je za ostale predmete samoumevno, da ga poučuje nekdo, ki se je izobrazil v tej smeri, a za računalništvo pa se mi zdi, da je vsak učitelj “dober”. Če bi uvedli obvezno računalništvo vsaj v tretjem vzgojno-izobraževalnem obdobju, bi kmalu ugotovili, da mora vsebine predstaviti nekdo, ki bo otroke za računalništvo navdušil.