Refleksija na osnovnošolsko računalništvo v Sloveniji

Kar se tiče mojega mnenja o »računalništvu« v slovenskem šolstvu, mislim, da oddajamo sliko popolnoma razvojno zaostale države. Mislim, da je o položaju računalništva in o polemiki ali je računalništvo potrebno postaviti za obvezen predmet nepotrebno izgubljati besed, saj se mi zdi, da je popolnoma sramotno, da država, ki premore ene boljših raziskovalcev v Evropi, če gledamo njihove dosežke, ne vidi nujnosti uvedbe računalništva v obvezni kurikulum. Hkrati mislim, da je popolnoma katastrofalno, da večina javnosti povezuje računalništvo z urejanjem besedil in da se ne zavedajo, da osnovna naloga pouka računalništva ni, da učitelj njegovega otroka nauči uporabo Worda in PowerPointa. Sam sem mnenja, da je najmanj, kar je potrebno narediti, postaviti računalništvo na isto mesto kot so ostali »vzgojni« predmeti. Na to mesto štejem na primer tehniko, glasbo, športno vzgojo, … Mislim, da računalništvo spada med ključne predmete, ki vzgajajo novo generacijo in da se prihodnosti ne moremo izogibati in si zapirati oči pred rečmi, ki so jih nekatere države sprejele že pred letom 1990.

Mislim, da je cilj, za katerega bi se mogli prizadevati kurikulum v Novi Zelandiji. Z računalništvom začnejo zelo hitro in  ga uvajajo po stopnjah. Razdelijo ga tudi po sklopih in sicer tehnološka praksa, tehnološko znanje in narava tehnologije. Učijo se od konceptov, do realizacije, ter kritičnega razmišljanja o tehnologiji. Predmet računalništvo na Novi Zelandiji vsebuje posamezen sklop o informacijah, o delovanju računalnika in kasneje še o ukazih za računalnik. Pridobijo vsebine kot so binarni sistem, predstavitev slike, stiskanje slike, algoritmi in programiranje. Izvaja se veliko unplugged računalništva, uporabe računalniškega mišljenja in še bi lahko našteval. Vse te sklope je nujno vpeljat tudi v slovensko šolstvo.

Pomembna stvar, ki se sicer zdi komu samoumevna, ampak po svojih izkušnjah, ter praksi, ki sem jo videl ni, je problem, kdo naj uči računalništvo. Menim, da računalništvo lahko uči efektivno še posebej mlade le in samo šolana oseba, ki ima strokovno in pedagoško znanje iz računalništva. Praksa je, da uči računalništvo, zaradi podhranjenosti kadra, oseba, ki ni podkovana. Noben pri zdravi pameti nebi pustil svojega otroka na športno vzgojo, k človeku, ki se ni nikoli izobraževal za učitelja športne vzgoje, ampak je pač izbran, ker je dokaj v dobri formi, pa lahko naredi pač eno salto na trampolinu, tako da bo že primeren. Tega si nobeden nebi dovolil, a nikogar pa ne zmoti dejstvo, da njegovega otroka poučuje računalništvo en »hišnik«, ki pač zna uporabljati Word in potem cele ure iz Wikipedije otroke uči »copy – pastat« besedilo v dokument in ni niti toliko zainteresiran, da bi ugotovil, da še to polovica otrok na koncu ne zna. Mene to zelo žalosti in skrbi. Edina oseba, ki je za to delo primerna, je učitelj računalništva. Na šoli po navadi učitelj računalništva opravlja tudi vlogo ROIDA, ki je  šolski vzdrževalec strojne in programske opreme, administrator računalniškega omrežja, načrtovalec uporabe, svetovalec, pomoč ostalim učiteljem pri uporabi tehnologije, ter skoraj vedno tudi urejevalec šolske spletne strani. Poleg tega je zaradi poznavanja tehnologije vključen v več drugih multimedijskih projektov, kot so snemanje videov, pomoč pri proslavah ali delanje logotipov šole, raznih publikacij itd. Kakovostni pedagogi računalništva bodo vsak dan nujnejši, še posebej, če se bo država končno odločila za spremembo. Pokazatelj, da ima moje mnenje smisel, je tudi kriza v kateri smo sedaj. Verjamem, da bi bilo problemov bistveno manj, če bi se tako učenci kot učitelji predhodno seznanili z funkcijami spleta, ter poukom na daljavo, ne pa, da je postal to problem, ki je nastal nenadno.

Na Novi Zelandiji je predmet računalništvo ali tehnologija, kot ga imenujejo, obvezni predmet že od prvega razreda osnovne šole. Sam ne morem verjeti, da bi se to lahko uresničilo, glede na to, v kakšnem stanju smo v šolstvu sedaj, a vseeno mislim, da bi bilo to optimalno za nas. Začeli bi postopno, velik del vsega bi potekalo skozi igro in otroci, ki bi prešli skozi izobraževalni program, bi bili podučeni in kritični državljani, ki bi razumeli, kaj je računalništvo in ne le živeli v nekem mehurčku v katerem smo sedaj. Sram me je, da sem tudi sam do svojega 15 leta bil prepričan, da je računalništvo bolj »fensi« ime za urejanje besedil, saj sem le to videl. Nočem verjeti, da bom bil del generacije, ki bo to sporočilo predajala novi generaciji otrok. Nočem verjeti, da bom »hišnik«, ki bo mlade omejeval, namesto jim širil obzorja.