Digitalni odtis in digitalna identiteta

Zelo pomembno, je da pred vsako objavo na spletu premislimo o tem, kako bo le ta vplivala na druge ljudi, ki jo bodo prebrali, videli, ter kako bo vplivala na našo prihodnost. Predvsem je zelo pomembno, da smo pozorni koga vključimo v objavo, ter da ne objavljamo slike z napisi, kje se nahajamo. Zaradi neprimernih objav lahko pride do raznovrstnih zlorab. Na internetu so ljudje, ki izkoriščajo marsikatere podatke sebi v prid. Ko objavimo fotografijo neke druge osebe, smo preko te fotografije pripomogli k grajenju pasivnih sledi osebe, ki je na fotografiji. Če želimo v naše javne objave vključiti drugo osebo, lahko to storimo samo v primeru njene privolitve. Starši, ki dovolijo uporabo računalnika in telefona otrokom morajo pred uporabo otroke opozoriti na možen prižig računalniške kamere, saj bi preko nje lahko kakšen zunanji opazovalec videl stvari, ki niso namenjene javnosti. Ko si uporabnik računalnika ustvari javne profile na internetu, je zelo pomembno, da je pozoren, da ne objavlja svojih osebnih podatkov, kot so naslov, telefonska številka, številka bančne kartice,… Zelo pomembno je tudi, da svoje profile skrbno zaščitimo z zelo močnimi gesli, preko katerih bomo preprečili vdor v našo zasebnost. Vse objave so videne javnosti, na nekaterih socialnih omrežjih je možno, da objavam določimo ciljno publiko (naprimer skrite skupine na Facebook-u). Objave lahko v prihodnosti vplivajo na zaposlitev, čeprav je bilo nekaj že izbrisano, nikoli ne vemo koliko ljudi si je to objavo že shranilo, ali jo mogoče celo delilo naprej drugim.

Moje mnenje je, da je v največji meri od nas samih odvisno kakšna je/bo naša digitalna identiteta, zato se moramo v prvi vrsti na to osredotočiti sami. V otrokovih zgodnjih letih, pa je primerno da za to poskrbijo starši in jih usmerjajo v pravo smer. Starši otroku z vsako objavljeno fotografijo začnejo graditi digitalno identiteto, brez da bi se otrok sploh zavedal. Ko sem bila jaz otrok so se po večini slike razvijale le za v družinski album v fizični obliki, danes je tega veliko manj, veliko več pa je profilov na socialnih omrežjih, kjer lahko najdemo slike od marsikoga praktično od časa, ko je prišel iz porodnišnice naprej. V času, ko sem jaz obiskovala osnovno šolo je bilo povezave med otroci in socialnimi omrežji, internetom, digitalnimi napravami veliko manj, tudi učitelji niso namenili veliko pozornosti k ozaveščanju tega. Spomnim se, da sem se prvič srečala z bolj poglobljeno razlago o varni rabi interneta, objavljanju fotografij šele v srednji šoli, in prav tako tudi veliko drugih učencev. Pred tem smo vsi na omrežjih puščali različne sledi, za katere nam je danes lahko žal, vedno smo za vse našli nek izhod, naprimer tipko briši. Niti pomislili nismo, da mogoče teh sledi ne bo možno nikoli povsem izbrisati. Po mojem mnenju je tudi danes podobno, saj starejši učitelji še vedno ne namenijo veliko pozornosti ozaveščanju učencev o varni rabi interneta. Menim, da bi se morali vsi učitelji redno udeleževati izobraževanj o tej temi. Učitelji so tisti, ki morajo znati take informacije nato širiti med učence in tudi njihove starše.

Viri:
–Spletni ugled.
–Moja identiteta in zasebnost.
–Malčki in tehnologija.