Refleksija na osnovnošolsko računalništvo v Sloveniji

Kaj menite o položaju predmeta “računalništvo” na OŠ?

Predmet računalništvo zaenkrat še ni obvezen. Zdi se, da smo tu v rahlem zaostanku, če to primerjamo z drugimi državami v Evropi in po svetu.

Če smem izhajati iz perspektive, ki sem jo že omenil v svojem delu ko smo primerjali kurikulume, bi bilo smiselno poudariti dejstvo, da ni dovolj predlagati spremembo v šolskem kurikulumu brez za to vzposobljenega kadra, ki naj služi kot steber. Trenutne razmere v osnovnih šolah nakazujejo na to, da je predmet računalništvo nekoliko zanemarjen in se zdi mnogim premalo pomemben, da bi ga integrirali v redni pouk. Če se to ne spremeni v naslednjih nekaj letih nas lahko stane konkurentnosti v primerjavi z drugimi državami.

Računalništvo naj bo obvezni (izbirni) predmet že v drugi triadi. V tretji triadi pa naj bo naravno nadaljevanje predmeta.

Ali lahko učitelji razvijamo računalniško mišljenje in kako?

Da. Učitelji lahko razvijajo računalniško mišljenje (skladno s kurikulumom). To je bilo jasno evidentno pri nas, ko smo se pripravljaji na srečanje pri katerem smo pripravili predstavitve vsebin iz “računalništva brez računalnika”.

Kdo uči računalništvo? Kaj vi menite o tem?

Trenutno lahko na OŠ računalništvo uči mnogo različnih oseb iz mnogih študijskih smeri; nekatere izmed teh so zgolj posredno povezane z dejanskim računalništvom. Moje mnenje je, da morajo predmet učiti digitalno kompetentni posamezniki, ki so za to formalno usposobljeni in imajo strast za to ter jih svet računalništva resnično zanima. Za uspešno izvedbo pouka morajo nedvomno biti izpoljeni vsi trije aspekti, ki sem jih naštel. Vkolikor manjka le ena izmed teh komponent, pouk ne more zares potekati učinkovito. Naj obrazložim.

Če se dovoli pouk računalništva poučevati posameznikom, ki za to nimajo formalne izobrazbe to pomeni dvoje:

Prvič, pojavi se razkol v znanju med različnimi šolami. Računalništvo je tema, ki se jo lahko do neke mere osvoji tudi preko raznih knjig, člankov, internetnih vodičev ali posnetkov. Nekdo bo zato lahko predmet poučeval na zadovoljivem nivoju, spet drugim pa se bo zdelo odveč in bodo pričakovali manj od učencev, ker bodo tudi oni sami učencem dali manj. In kaj nastane tedaj, ko ni enotnega merila za temelje znanja med učiteljimi in šolami? Nič dobrega. Kot otrok sem bil priča ravno temu. Imeli smo izbirni predmet urejanje besedil, ki ga je poučeval učitelj, ki je sicer drugače poučeval tehniko. S sošolci nam je bil predmet zanimiv, pouk pa zagotovo poučen. Manjkalo je edinole kritičnosti; kadar si osnovnošolec namreč na to problematiko ne moreš gledati razumno in objektivno. Ko sem naposled prišel v srednjo šolo, so se kaj kmalu pokazale razlike med mojim znanjem in mojimi vrstniki, ki so prišli iz drugih šol, kjer je bli računalništvo bolj v ospredju.

Druga posledica je bolj perspektivne narave. Če je dovoljeno predmet računalništva poučevati mnogim osebam to dejansko razvrednoti pomembnost predmeta. Ni nikakršne “vstopne meje” s katero bi lahko uradno preverili ali je oseba usposobljena za poklic. Menim, da je ta črta ločnica, kdo lahko trenutno poučuje in kdo ne, postavljena preveč nizko.

Omembe vredna je tudi druga plat; torej to, da formalna izbobrazba vselej ni dovolj. Zaradi neizbežnih in hitrih napredkov v tehnologiji, je računalništvo je že po svoji esenci predmet pri katerem bodo vedno novosti. Snov, ki je bila relevantna lani, morda že letos ne bo več – gotovo pa bo vse drugače čez deset let. Zato je ključnega pomena, da učitelj ohranja stik s trendi v računalništvu in se tudi sam/a ob prostem času zanima za računalništvo. Poleg tega se res jasno vidi ali učitelji opravljajo svoj poklic z entuziazmom ali pouk vodijo samo za to ker morajo. Otroci so intuitivna bitja in lahko podzavestno dobijo jasen vtis o predmetu, kar lahko vzpodbudi ali zaneti njihovo motivacijo do predmeta, saj učitelj nezavedno vpliva na učenčev pogled preko svoje drže, prepričanj in načina poučevanja računalništva. To je sicer res za vse predmete, vendar za to nič manj pomembno.

Poučuje naj, kdor si to zares želi.

Kdo je ROID?

ROID je oseba, ki skrbi za tehnološki del šolske opreme in vzdržuje vse informacijsko-komunikacijske naprave in programe. Sodeluje z vodstvom šole, kadar gre za nakupe ali vzdrževanje strojne in programske opreme, ter nudi nasvete na vprašanja povezana z računalništvom. Je tudi skrbnik računalniškega omrežja in postavlja (in popravlja oziroma dopolnjuje) šolsko spletno stran. Ima poglavitno funkcijo in je odgovoren, če se kaj zaplete.

Kaj bi vi spremenili?

Sem mnenja, da naj bo računalništvo obvezen predmet nekje v prihodnosti, ko se doseže obči konsensus glede pomembnosti predmeta za prihodnost naše države in izobrazbe mladine, ki mora stopiti v stik s časom. Bolj nazorno sem svoj pogled na to vprašanje že razdelal v pri podvprašanju številka 3.

Kakšne vsebine se vam zdijo primerne za uvodni predmet iz računalništva. Kateri starostni skupini naj bi bil predmet namenjen?

Odgovor na vprašanje je seveda odvisen od tega, v katero triado bi predmet uvod v računalništvo sploh postavili. Recimo, da se meni zdi za to primerna druga triada. Vsebine, ki se mi jih zdi smiselno obravnavati v tem obdobju so predvsem vezane na spoznavanje računalnika samega (kot naprave) in kot take naj bodo osnovne, naravnane pa igrivo (Vidra). Kasneje, bi osebno bi raje začel s programiranjem v Scratchu ali podobni aplikaciji, kot to, kar je aktualno trenutno – urejanje besedil ali izdelava spletnih strani. Tako bi otrokom pribljižal pogled na delovanje in razmšljanje računalninka, in bilo bi po mojem mnenju bolj uporabno na dolgi rok. V zakup je potrebno vzeti dejstvo, da mnogo otrok že zna uporabljati osnovne aplikacije, saj se je njihova uporabnost v zadnjem desetletju zelo razširila.

(Skupno 22 obiskov, današnjih obiskov 1)

Morda vam bo všeč tudi...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja