Refleksija na OŠ računalništvo v SLO

Predmet računalništvo je v zakompliciranem položaju – iz različnih vidikov. Če se sprva obrnem na njegovo izbirnost, je ravno to problematično, ker se v teoriji lahko zgodi da neka OŠ v določenem šolskem letu sploh ne izvede predmeta, ker se nihče ne odloči zanj. Že v obdobju od 4. do 6. razreda ima šola možnost izbire, ali bo predmet ponudila otrokom na izbiro ali ne. Zdi se mi, da če tega ne naredi, da se kasneje tudi manj učencev odloči za izbirni predmet v 7., 8. ali 9. razredu, ko ga mora šola obvezno ponuditi kot izbirni predmet. Osebno se ne spominjam, da bi imela možnost izbire računalništva od 4. do 6. razreda. V tretjem triletju pa so vsi spodbujali, da vzamemo nemščino za izbirni predmet in je že ta zavzela 2 šolski uri, 3. pa ni bila obvezna, vendar smo jo vseeno vzeli, vendar kot nekakšno športno aktivnost – da smo se tudi gibali, kar je v tistih letih izredno pomembno. Ko se bo zamenjal učni načrt za računalništvo (in res upam, da se to zgodi kmalu) bi se morali boriti hkrati tudi za to, da računalništvo postane obvezni predmet in da se uvede neka področja, ki se bodo dopolnjevala skozi vsa tista leta, ki bodo razpisana za izvajanje predmeta računalništvo. Menim, da tudi veliko staršev misli, da je računalništvo samo še en izgovor, da bi lahko njihov otrok igral igrice na računalniku, kar pa je vse odvisno od učitelja računalništva, kako resno jemlje svoj predmet in koliko zainteresiranih otrok poučuje – ali so se vpisali samo zato, da bi “poceni” prišli skozi. Torej ali bo učitelj popustil in jih malo razbremenil, da se lahko sami zabavajo tistih 45 minut, ali pa bo stal trdno in jih poučil o računalništvu oziroma o tistih 3 temah, ki jih imajo v tretjem triletju. Torej ali je to potem sploh učitelj računalništva, če se delo ne naredi tako, kot bi se moralo. To bi bil naslednji problem, kajti velikokrat se zgodi, da šola nima zaposlenega učitelja računalništva in to vlogo opravi neki drugi učitelj. Lahko, da ima šola dosti drugih učiteljev in tudi nekoga, ki jim vzdržuje spletno stran in ostale tehnične stvari (a ni kvalificirani učitelj, vendar neka tehniška oseba), tako se šoli tako rečeno “ne splača” zaposliti še učitelja računalništva. Zato ni pravega odnosa med nekim drugim predmetnim učiteljem, ki je prisiljen učiti še računalništvo, in učenci ali pa naložijo vlogo učitelja temu, ki vzdržuje tehniška dela in tudi zato ni pravilnega poučevanja. Ni povsod tako, na OŠ so tudi bivši študenti Pedagoške fakultete, ki so izbrali računalništvo v vezavi z drugim predmetom, ki se trudijo, da izpeljejo izbirni predmet tako kot je treba. Menim, da je res odvisno od vsake OŠ posebej in učitelja, ki poučuje, koliko dela in premišljenosti vloži v to, da izvaja predmet računalništvo. Če je na OŠ pristni učitelj računalništva je ta slika lahko bistveno drugačna. Pristni učitelj bo znal animirati učence in pritegniti njihovo pozornost, da jih lahko pouči o najrazličnejših temah, ki se dotikajo računalništva. Se mi zdi, da velikokrat podcenjujemo učence in njihove zmožnosti – zmožni bodo toliko, kolikor bomo mi kot učitelji verjeli vanje in jih spodbujali in navdihovali. Seveda je nekakšna naša dolžnost, da tudi sledimo učnemu načrtu, vendar če smo dobro pripravljeni smo lahko bistveno bolj efektivni. Tudi učitelji lahko razvijamo računalniško mišljenje. Lahko se sami izobražujemo in udeležujemo spletnih tečajev, hkrati pa lahko vključimo tudi naše učence v to, kajti v učnem načrtu za 4.-6. razred sem našla med cilji zapisano dekompozicijo (razdelitev problema na manjše probleme), abstrakcijo in algoritmičen način razmišljanja. Kar se tiče programiranja pa imamo v Sloveniji manjšo težavico, saj se ga ne izpostavlja tako na veliko, vendar se vse njegove sledi da razbrati iz operativnih ciljev in minimalnih znanj že v učnem načrtu za drugo triletje. Toliko o tem drugem triletju, kar pa se tiče tretjega triletja, pa je situacija rahlo drugačna. Pri tretjem triletju je opaziti, da sicer imamo v učnem načrtu zapisano programiranje, vendar se poleg nahaja zvezdica, ki označuje dodatno vsebino – torej, če bo ostalo še kaj časa oziroma če bi učitelj želel izpeljati tudi to vsebino. Učitelji bi si morali prizadevati, da tudi v tretjem triletju vpeljejo programiranje in hkrati s tem poskusijo, da bi skupaj z učenci razvijali računalniško mišljenje – zopet je to učiteljeva odločitev. Vemo, da se učimo skozi celo življenje, učimo pa se lahko tudi od mlajših generacij in si s tem izmenjujemo ideje, ki nas pripeljejo na skupni iskani cilj.

Če se premaknemo naprej in se vprašamo, kdo je računalnikar – morda rahlo zmedena beseda, zato sam se odločila da pogledam kar na SSKJ: “računálnikar -ja m (ȃ) strokovnjak za računalništvo: šolati računalnikarje; potrebe po računalnikarjih se večajo”. Torej sklepam, da je lahko računalnikar učitelj računalništva ali pa tudi kakšen študent, ki je zaključil fakulteto za računalništvo in informatiko. Seveda kot smo že omenili velikokrat izraz ROID ni dobro definiran, torej je tudi ROID računalnikar, ki pa se ga na žalost uporabi tudi za vsa ostala tehniška dela na šoli in tudi za poučevanje. Bolj pogosto pa slišim, da učitelja računalništva (torej v prvi vrsti učitelja) uporabljajo za vsa nedefinirana dela ROID-a in splošnega računalnikarja na celotni OŠ, kar postane zelo naporno, saj je vso to delo obremenjujoče. O spremembah smo že velikokrat govorili, od tega da se mora računalništvo uvesti kot obvezni predmet z bistveno bolj strukturiranim učnim načrtom, da bi se definiralo kakšno nalogo ima učitelj računalništva, v primeru opravljanja kakšnih drugih nalog, bi se lahko to poznalo tudi pri urah, ki jih vlaga v to (in se kaj dodatno poznalo pri plači), da se uveljavi v učni načrt računalniško mišljenje po vseh 4 področjih (predvsem glede programiranja). Pri spreminjanju bi bilo dobro premisliti, ali bi bilo smiselno, da se učencem drugega triletja (4.-6. razred; 9. -12. let) pokaže kako se primerno uporablja računalnik, glede varnosti in raznih prosto dostopnih računalniških programih in tudi o licencah. Kasneje – tretje triletje – pa bi jih seznanili z notranjo zgradbo in bolj podrobnim delovanjem. Lahko bi tudi že postopoma uvajali računalniško mišljenje, s tem, da bi sprva samo z besedami in opisom razčlenili problem in opisali rešitev, z vsakim višjim razredom, pa bi se postopoma dodajala psevdokoda in na koncu (v tretjem triletju) tudi dejansko programiranje v enem izmed programskih jezikov, kot je na primer Python, ki se velikokrat uporablja za uvajanje v programiranje.

Še nekaj zaključnih besed glede srednješolske informatike. Morda nisem ravno najboljši primer, da bi opisovala srednješolsko informatiko iz svojih izkušenj, ker sem bila del “poskusnih zajčkov”, ki smo v 1. letniku gimnazije poslušali informatiko, ki jo je predaval profesor iz fakultete za računalništvo in informatiko. Zato nisem izkusila nekega splošnega okvira srednješolske/gimnazijske informatike in sem šele na faksu od ostalih sošolcev izvedela, kako so imeli oni in katere vsebine so obravnavali. Čeprav smo v 1. letniku gimnazije predelali ogromno vsebin, od zgradbe računalnika, do številskih sestavov, kako so črke in besedila zakodirana, do slik in videoposnetkov (tudi izdelati smo morali enega), in imeli smo tudi programiranje (osnove Pythona – recimo tam do funkcij), lahko rečem, da ne bi zamenjala te izkušnje, ki sem jo pridobila. Čeprav se je mnogo ostalih sošolcev pritoževalo nad njim (saj nismo bili ravno nek naravoslovni razred). Skratka obravnavali smo e-učbenik, v takšni obliki, da smo ga imeli odprtega na projektorju, medtem ko je profesor predaval ob njem – takrat se nam je prvič zgodilo, da je profesor vikal dijake in, vsaj jaz, sem dobila tudi globoko spoštovanje do njega. Hotel je doseči nekaj izjemnega, kar pa takrat še niso vsi razumeli in spoštovali, in se jim je zdelo, da je to res vse brez veze.

Čeprav viri ne bodo navedeni po nekem standardu, bi rada izpostavila, da sem navdih za to refleksijo črpala iz vseh predstavitev, ki smo jih izvedli na daljavo (9. 4. in 16. 4. 2020 in so objavljene na tej spletni strani), hkrati tudi iz vseh izkušenj sošolcev in sošolk, ki so mi jih predali skozi ti 2 leti študija, ter seveda tudi lastnih izkušenj (in trenutnih učnih načrtov, ki pa so korektno citirani na koncu moje predstavitve, ki je objavljena na tej povezavi).

(Skupno 31 obiskov, današnjih obiskov 1)

Morda vam bo všeč tudi...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja