Aktivnost KV2: Digitalni odtis in digitalna identiteta
Digitalna identiteta je identiteta, ki jo ustvarjamo na spletnih omrežjih. Vsebuje naše podatke, fotografije in zanimanja, lahko pa bi jo enačili oziroma primerjali z realno identiteto. Razlika je v tem, da našo realno identiteto izdajamo v fizičnem življenju, morda nezavedno in jo poznajo le redki, digitalno identiteto pa zavestno ustvarjamo ter razkrivamo sami, pogosto veliki množici spletnih uporabnikov. Sami smo kreatorji digitalne identitete, s tem da imamo nadzor nad tem, katere podatke o sebi izdajamo, ali so sploh resnični in kakšno količino podatkov izdajamo. Vsak podatek o nas, ki ga objavimo na spletu, pušča naš digitalni odtis. To pomeni, da naše podatke in sledi, ki jih puščamo na spletnih omrežjih, lahko najdejo in vidijo vsi uporabniki spleta, naši starši, učitelji, delodajalci ipd. Zato moramo paziti, kaj bomo dovolili, da tovrstni ljudje o nas vidijo. Pomembna je lastna ozaveščenost o “plavanju” naših podatkov po spleti in skladno s tem premisliti, kaj bomo delili in s kom. Zato je potrebno pri vsaki spletni strani ali spletnem omrežju preveriti zasebnost, ki jo nudi in svojo uporabo zaščititi. Tako se moramo vprašati ali želimo deliti ime, kraj bivanja, leto rojstva itd. in svoja omrežja ustrezno zaščititi. To dosežemo z dobro sestavljenimi gesli, ki vsebujejo male in velike črke, številke in znake, geslo pa naj ne bi imelo smiselnega slovničnega pomena. Poleg tega moramo na spletnih omrežjih svoje profile zakleniti pred širšo javnostjo, na spletnih straneh pa prebrati varstvo zasebnih podatkov in piškotke. Poleg vseh osebnih podatkov moramo paziti tudi na vsebino objav in fotografij, ki jih objavljamo, saj so lahko sporne vsebine hitro izkoriščene in izrabljene. Ozaveščenost se mora začeti že pri malčkih, ob njihovem prvem stiku s pametnim telefonom in spletom, ohranjati in nadgrajevati pa skozi celo življenje.
V današnjem času je splet in njegova uporaba nekaj vsakdanjega in skoraj obveznega, za namene študija, dela ali osebnih potreb. Poleg tega so otroci z njim v stiku prej, kot so bili včasih. Zato se mi zdi pomembno, da se ozaveščanje o ustrezni digitalni identiteti, o puščanju sledi in o varni rabi interneta začne že v zgodnjih letih, da so otroci dovolj zgodaj seznanjeni s pastmi in nevarnostmi in je tako zmanjšano tveganje zanje. Na sodobnih omrežjih je situacija po mojem mnenju vse prej kot blesteča in občutek daje, da nihče od njihovih uporabnikov ni seznanjen s pastmi le teh. Konkretno na Facebooku in Instagramu v zadnjem času prevladujejo na pol gole fotografije fantov in punc z izklesanimi telesi, ki se želijo pokazati svetu. V zadnjih letih opažam, da se take objave stopnjujejo in postajajo vse bolj sprejemljive. Kljub temu, da se mi to dejstvo zdi zelo sporno, imam občutek, da tudi sama take objave vse bolj sprejemam, ker so množične in del čistega vsakdana. Seveda je starost posameznikov, ki objavljajo take objave, temu primerna, ocenila bi od 15-25 let. Prav zaradi tega se mi zdi zelo pomembno, da so na prvem mestu otrokom privzgojene ustrezne vrednote in načela, s katerimi na tovrstne objave niti ne bi pomislil, na drugem mestu pa je potrebna ozaveščenost o pasteh in nevarnostih, ki jih prinesejo take objave. Pomembno vlogo pri ustvarjanju slike otroka o spletu imajo učitelji, starši in tudi tako imenovani “influencerji”, ki s svojimi objavami sporočajo, kaj je “kul” in kaj ni. Zato je pomembno, da smo in bomo kot učitelji in starši ves čas ozaveščeni o dogajanju na spletu in informacije na razumljiv ter zanimiv način predstavili otrokom, da se vsebina spornih objav ne bi še naprej stopnjevala.
