Reflesija na osnovnošolsko računalništvo v Sloveniji

Verjetno se lahko vsi kot bodoči učitelji računalništva strinjamo, da je trenutno stanje tega predmeta predvsem v slovenskih osnovnih šolah kar zaskrbjujoče. Še posebej sedaj, ko smo spoznali, kako ta predmet izvajajo v nekaterih drugih državah, lahko vidimo, da smo pri nas zelo zaostali.

V drugem triletju, torej v četrtem, petem in šestem razredu osnovne šole, je računalništvo zgolj neobvezni izbirni predmet, kar pomeni, da se lahko zgodi, da se posamezna šola sploh ne odloči ponuditi ta predmet učencem kot izbirni predmet. Če pa šola se odloči izvajati ta predmet, so vsi učenci iz vseh treh razredov, ki se zanj odločijo, skupaj v isti skupini, kar seveda pomeni, da to predstavlja učitelju računalništva dodaten izziv, saj se mora prilagajati skoraj da ne vsakemu učencu posebej, saj imajo ti učenci lahko popolnoma različna predznanja. Nekdo v skupini je lahko vpisan na računalništvo že tretje leto, medtem ko je nekdo drug tam prvič. Menim, da bi bilo sprva potrebno v drugo triletje OŠ uvesti računalništvo kot obvezen izbirni predmet in ga, v kolikor bi se iz posameznega razreda vpisalo dovolj učencev, izvajati v vsakem razredu posebej, s čimer ne bi imeli tako heterogenih skupin kar se tiče predznanja in sposobnosti. Učenci bi morali v teh letih računalniška znanja pridobivati predvsem preko igre, saj jim na ta način motivacija in zanimanje ne bi padla, vseskozi pa bi učinkovito gradili začetne, a zelo pomembne temelje, ki bi jih potem v naslednjih letih nadgrajevali in dopolnjevali. Zdi se mi primerno, da bi začeli s spoznavanjem zgradbe računalnika in osnove njegovega delovanja. Potem bi spoznali preproste algoritme, da bi znali čisto vsakdanja opravila opisati z zaporedjem preprostih korakov, da bi sčasoma znali napisati neprezahtevne programe ter se naučili reševati preproste probleme, s čimer bi že prišli v prvi stik z računalniškim mišljenjem. Naučili bi se, kako uporabljati urejevalnike besedil, kako poiskati ustrezne podatke in slike na spletu ter kako izdelati neko predstavitev, saj jim bodo te kompetence zelo koristile tudi pri vseh drugih predmetih. Podučiti pa bi se jih moralo tudi o varni uporabi elektronskih naprav, kar se mi zdi zelo pomembno, saj dandanes tudi že ti mlajši otroci preživijo veliko časa za računalniki, telefoni, tablicami. V roku nekaj let pa bi jaz v drugo triletje računalništvo uvedla kot obvezen predmet. Tako menim predvsem zato, ker bi bilo potrebno v tem času ustrezno izobraziti učitelje, saj bi lahko učitelj z neustrezno izobrazbo napravil učencem več škode kot koristi. Po mojem mnenju tudi ne bi bilo slabo, če bi na primer v drugem ali vsaj tretjem razredu občasno organizirali nekakšne računalniške krožke. Če pogledamo naprej v tretje triletje, torej v sedmi, osmi in deveti razred, je računalništvo obvezni izbirni predmet. Jaz bi ta predmet čim prej uvedla kot obvezni predmet. Poleg tega sem mnenja, da je ena ura na teden premalo, morali bi imeti na razpolago vsaj dve (eno za drugo).

Velikokrat je žal tako, da računalništva ne uči nekdo, ki je za to študiran, izučen, pač pa nek učitelj kakšnega drugega predmeta, ki se malo bolje od ostalih znajde za računalnikom. Včasih računalništvo poučuje tudi oseba, ki je na šoli sicer zadolžena za tehnične zadeve (če imajo zaposleno prav posebno osebo) in nima didaktičnega znanja. Odnos šol, ki dodelijo poučevanje računalništva omenjenim osebam, je zelo neprofesionalen in seveda napačen, saj ti učitelji ne morejo korektno in dovolj poglobljeno poučevati vsebin iz učnega načrta, ki sam po sebi sicer je tak, da delno omogoča razvijanje računalniškega mišljena, vendar pod pogojem, da učitelj te koncepte dovolj razume in jih na zanimiv, zabaven način, na primer preko Scratcha in Vidre, kjer učenci rešujejo preproste probleme, predstavi učencem. Sem pa tudi mnenja, da bi se morali še bolj posvečati razvijanju računalniškega mišljenja kot ga omogoča kurikulum. Na tej točki bi še omenila, da imam sama precej neprijetno izkušnjo, vendar ne iz osnovne šole, pač pa iz gimnazije pri Informatiko, od katere predvsem zaradi profesorja nisem odnesla veliko. Torej, če se še na gimnaziji ta predmet smatra za nekaj, kjer si lahko »odpočijemo«, lahko vidimo, kje smo. Še vseeno pa menim, da se stanje počasi izboljšuje. Za primer lahko navedem, da je na moji osnovni šoli, kolikor se spomnim (sama namreč nikoli nisem obiskovala računalništva), ta predmet že takrat izvajala dvopredmetna učiteljica računalništva in matematike. Učitelj računalništva je skoraj vedno tudi ROID, zato je to delo običajno zelo zahtevno in naporno. ROID je vzdrževalec stojne in programske opreme, administrator računalniškega omrežja, svetovalec oziroma pomoč ostalim učiteljem, drugim delavcem šole in ravnatelju, skrbnik in vzdrževalec šolske spletne strani, spletne učilnice in drugih storitev, velikokrat tudi snemalec šolskih dogodkov in tisti, ki poskrbi za ustrezno ozvočenje in podobno. Torej, ROID je res vsestranska oseba, ki ima lahko ves čas neko delo, zato bi jaz spremenila tudi to, da bi na vseh šolah morali imeti zaposleno eno osebo kot ROID-a in eno drugo osebo kot učitelja računalništva, še posebej takrat, ko bo računalništvo obvezen predmet.

VIRI

Kopić, A. (2015). Stališča učiteljev računalništva do računalniškega izobraževanja v osnovni šoli. Magistrsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta.

Lokar, M. (2007). Vloga in pomen ROID. Pridobljeno 19. 4. 2020 s https://skupnost.sio.si/sio_arhiv/sirikt/www.sirikt.si/fileadmin/sirikt/predstavitve/2007/lokar-ROID_SIRIKT07.pdf

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Zavod RS za šolstvo. (2013). Program osnovna šola – računalništvo – neobvezni izbirni predmet – Učni načrt. Pridobljeno 19. 4. 2020, s Racunalnistvo_izbirni_neobvezni.pdf

Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Zavod RS za šolstvo. (2002). Učni načrt – izbirni predmet – Računalništvo. Pridobljeno 19. 4. 2020, s Racunalnistvo_izbirni.pdf

(Skupno 26 obiskov, današnjih obiskov 1)

Morda vam bo všeč tudi...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja